Od vseh košarkarjev Uniona Olimpije sem jaz zadnji prišlek. S klubom sem podpisal enomesečno pogodbo, ki jo lahko po tem času razdre tako klub ali jaz. V kolikor ne pride do razdora pogodbe, pa se obdobje avtomatično podaljša do konca sezone. Da vam povem, kako sem sploh prišel v Uniona Olimpijo letos, kaj se mi je kaj zgodilo v tujini …

Sredi minule sezone sem si zvil gleženj. Kost se je namreč brusila ob drugo kost in nastajati je začela neka špica, ki jo je bilo potrebno odstraniti. Bolečine sem imel od tetive do kite. Po posvetu z zdravniki sem se odločil, da zdržim do konca sezone. Najprej sem že v Kijevu, kjer sem takrat igral, opravil slikanje in dejali so mi, da bo potrebna operacija. Ta pregled sem imel v neki privatni bolnišnici in moram povedati, da je bilo vse skupaj na zelo visokem nivoju. Mogoče si kdo misli,da so me silili, da igram, vendar sem se odločil na lastno vest. Trener je bil Tomo Mahorič in sva se pogovorila o moji poškodbi. V tistem trenutku se mi ni zdelo smotrno, da bi izgubil sezono. Hvaležen sem Kijevu za vse storjeno. Poleti sem odšel nato v Klinični center v Ljubljano in pri doktorju Drobniču, ki je priznan specialist za tovrstne poškodbe, opravil operativni poseg. Sledila je rehabilitacija. Pričakoval sem, da bom v mesecu in pol že nared za treninge, vendar se je vse skupaj zavleklo na daljše časovno obdobje. Zaradi tega sem zamudil začetek letošnje sezone. Imel sem tudi nekaj ponudb iz tujine. Iz Grčije sta bili mamljivi od AEK-ja in Kavale, vendar sem se na srečo posvetoval z nekaterimi košarkarji, ki jih poznam, in so mi dejali, da kluba zamujata pri izplačevanju plač, česar pa nisem želel. Ko sem saniral poškodbo, sem se dogovoril z Olimpijo, da igram za njo in seveda treniram pod vodstvom Jureta Zdovca. Ni me sram priznati, da sem ogromno izgubil v tem času. Olimpiji lahko sedaj največ pomagam v obrambi, medtem ko v napadu še nimam tistega pravega občutka. Upam, da se kmalu vrne.

Ko sem ravno pri poškodbah, lahko povem tudi to, da imam rajši oba gležnja poškodovana kot pa denimo hrbet, s katerim sem imel v preteklosti že težave. No, zdaj je vse v redu in moram potrkati po lesu. Najhujše bolečine sem imel, ko sem igral za Slovana. Najtežje pri tej poškodbi je to, da si povsem neokreten. Z igrišč sem bil odsoten dva meseca, manjše obdobje pa kasneje v Španiji, ko sem bil out približno dva tedna.

V tujini sem bil denimo v Belgiji, Italiji, Španiji in nazadnje v Ukrajini. Brez kančka dvoma lahko povem, da je najbolj kompetentna liga v Španiji. Klubi redno plačujejo igralce. Kar se dogovoriš, to je tudi storjeno in si lahko povsem brez skrbi. Po mojem mnenju je tudi prvenstvo najmočnejše v Evropi. Na Iberskem polotoku si zaradi pestrega urnika in težkih nasprotnikov ne moreš privoščiti krajših “počitnic”, kot je to možno v Ukrajini, kjer imaš le štiri do pet tekem na leto tistih pravih, na ostalih pa veš, da boš z lahkoto zmagal. Je pa res, da smo s Kijevom igrali v pokalu Uleb in smo imeli težke tekme. Vendar je za košarkarja vseeno bistveno lažje igrati v Ukrajini. Če še dodam zraven Olimpijo, je bil pritisk tu vedno prisoten. Imperativ po TOP 16 je bil prisoten, kar je za tak klub povsem normalno. Osebno nimam nobenih slabih izkušenj z ljubljanskim klubom. Včasih so plače kaj zamujale, vendar sem s strani Olimpije dobil vse izplačano.

Vas bralke in bralce zanimajo predvsem anekdote, ki so se nam pripetile. Katero bi se lahko v tem trenutku spomnil? Hmm. Mogoče to, ko sem igral za Kijev. Na tekmi proti Azovmašu sem bil zamenjan in sem zaradi jeze, ker nisem dobro igral, brcnil plastenko vode. Ta je zletela pod tribuno. Nek gospod v prvi vrsti je v minuti odmora vstal s svojega mesta, priletel do naše klopi, in se začel dreti, da ga je plastenka zadela v glavo. Hotel je še nekaj obračunati z mano, vendar so ga igralci obkolili in po hitrem postopku odstranili.

Mogoče se lahko dotaknem še sojenja v tem blogu. Kot sem že prej omenil, je vse v najlepšem redu v Španiji. Tam sodniki ne tolerirajo izpadov. Če samo izrečeš kakšno psovko ali kletvico, v hipu dobiš tehnično napako – pa ne glede na to, ali si 13. igralec nekega moštva ali Louis Bullock iz Reala ali pa morda priznani trener katere od ekip. Vsi so obravnavani enako. Nekoliko drugačna slika je denimo v jadranski ligi, kjer imajo domačini velikokrat protekcijo in morda favorizirajo domače moštvo. Vendar se moramo zavedati, da so tudi sodniki le ljudje in delajo napake.

Sem se malo preveč razgovoril, tako da hitro šibam na trening, da ga ne zamudim.

Lp, Marko

  • Share/Bookmark


12 odgovorov v “Marko Maravič: Enkrat me je napadel navijač”

  1.   slivanaucu pravi:

    Gledal sem tekmo Partizan – UOlimpija. Ne bom razglabljal o tem, kako vam je uspelo anulirati 17 točk prednosti, ker to samo VI igralci veste, kaj vas (ne samo na tej tekmi) zablokira. Želim kometirati samo sojenje. Vpliv sodnikov na potek tekme, se mi zdi, je daleč največji v košarki. Zato je toliko bolj očiten. In sodnika na tej tekmi sta bila res zvezdi. Nekaj njunih odločitev me je še enkrat spomnilo, da jaz ne bi nikoli mogel biti igralec, ker bi v takem trenutku enostavno stopil do njega (sodnika) ter mu eno pripeljal za ušesa. Konec bi bil sicer znan, ampak…..

  2.   domen pravi:

    Tudi sam sem spremljal omenjeno tekmo. V zadnji četrtini mi sploh ni bilo jasno, ali so sodniki tako enostranski, ali igralci Olimpije letajo po igrišču kot kokoši brez glave. Če ne bi imeli sodniki tolikšen vpliv v zadnji četrtini, bi verjetno Olimpija zmagala, nenazadnje je v povprečju vsak drugi napad delala napake, ki so bile po mnenju sodnikov.

  3.   Branč pravi:

    Fino, če si košarkaš, lahko tudi blogaš, nogometaši namreč tega ne zmorejo :)

  4.   Branč pravi:

    Sem pred leti, ko je manjši kraj prišel v 1. slovensko ligo, sodeloval pri redarstvu. Problem je bil v tem, da se nikoli poprej nisem zanimal za košarko. In se je zgodilo: V dvorano nisem spustil Zmaga Sagadina!! Preprosto, nisem ga spoznal, ker ni prišel skupaj s tekmovalci in sem od njega zahteval, da gre na tribuno. Samo buljil je vame (to si z lahkoto predstavljate..), nič rekel, hotel me je zaobiti, jaz pa vstrajno pred njega in ga s svojim telesom zadrževal. Vsi so samo nemo gledali, kako si upam, počasi sem ga že imel dovolj in ko sem se zadrl vanj -KAM TI, KAM ?! me je predsednik kluba potegnil za rokav, se Zmagotu nasmehnil in priklonil, nato pa me nazjal… e, jebi ga.

  5.   Miha pravi:

    Branč – hehe super zgodbica!

    Glede sodnikov v Beogradu. Resnično kaj takega ne pomnimo. Z letala je bilo videti, kako kradejo Olimpijo. Predvsem v drugem polčasu. Vodstvo lige se mora zamisliti, kakšno vrednot ima, če ligo v resnici vodijo sodniki Muhvić in kompanija. To je sramota! Olimpija bi se ob poštenem sojenju še vedno borlila za 4-6 mesto, tako pa ostaja na mestih od 7-9. Sojenje je bilo očitno krivično že na nekaj tekmah, vedno pa je bil skupni imenovalec hrvaški sodnik.

  6.   andraz182 pravi:

    Hehe, dober zapis ;)

    Poškodbe. Jebiga, stvar vsakega poklicnega igralca. Sploh še obstaja kakšen brez kakršnihkoli poškodb? Sicer pa ja, upam da ostaneš še naprej :D

  7.   Miha pravi:

    Dobro si igral proti Zlatorogu! Super obramba, le tako naprej pa se ti bo odprlo tudi v napadu!

  8.   Miran pravi:

    Vi vsi od Olimpije ste nesposobneži sploh ne vem zakaj mečemo dnar stran za vas ker niste vredi niti pol p… hladne vode. Sem grem stavit da če jst zberem ekipo kolegov da vas premagam pa noben ne trenira. RES PODN OD PODNA!!!!!!
    De vas v tivoliju zmečka helios tak gladko svaka vam čast. Moja babica igra basket se grem stavit da vas premaga!!!!!!!!!
    Nesposobnost je edini talent ki ga imate

  9.   green pravi:

    miran ti si mal neumn če bi bli tok slabi nwm kko so lani pršl u final4
    kr zber te tvoje kolege pa me prou zanima še mi bi vs premagal k treneramo pa smo za najmn 30sm večji

  10.   green pravi:

    manši

  11.   JcH pravi:

    miran ti si nor. :D

  12.   GM pravi:

    Branč, taprav si. Drugač pa, svaka čast,borben košarkar,…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !