Pozdravljeni vsi skupaj. Čeprav nisem izpostavljen v klubu Union Olimpija, me lahko vedno vidite na tekmi. Z Olimpijo sem povezan že od leta 1976. V najstniških letih sem bil sprva vodja navijačev Olimpije, nato sem delal v mladinskih selekcijah kot sekretar, trenutno pa sem tehnični vodja članske ekipe.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Tudi sam sem treniral košarko, in sicer do kadetskih vrst, ko sem ugotovil, da sem premajhen za aktivno igranje košarke. Leta 1976 sem začel redno hoditi na članske tekme Olimpije in kmalu postal tudi vodja navijačev kluba. Sedem let kasneje sem po enoletnem prigovarjanju Janeza Drvariča in takratnega trenerja Janeza Munde začel delati v klubu honorarno. Prvih dvanajst let sem opravljal delo zastonj – iz ljubezni do Olimpije. Dobil sem le za bencin, da sem prišel v Tivoli. Sedaj sem dejansko 26 let v klubu. Tako rekoč sem inventar. Moja zdajšnja naloga kot tehnični vodja je organizacija prevoza na tekme, v hotele, imam tudi skrb za opremo igralcev, na tekmah pa sem zadolžen za statistiko.

Seveda je povsem drugačno spremljati dvoboje Olimpije kot navijač ali kot uradni predstavnik kluba. Tisti časi, ko sem bil v navijaški skupini, so bili najlepši. Vsi po vrsti smo bili zaljubljeni v Olimpijo in živeli z njo. Saj sedaj tudi čutim Olimpijo v srcu, vendar smo imeli takrat kot mladeniči ambicije, da bo naš klub postal nekoč evropski prvak. Trenutno veliko bolj trdno stojim na tleh. Zavedam se, da je situacija v teh časih povsem drugačna in da je vedno težje držati korak z najboljšimi.

Še posebej pa sta se mi vtisnili v spomin letnici 1994 in 1997, ko je Olimpija v Lozani osvojila naslov evropskega pokalnega prvaka ter se nato uvrstila na zaključni turnir najboljše četverice elitne evrolige v Rim. V vseh teh letih navijanja smo imeli tudi velikokrat težave z navijači nasprotnih moštev. Predvsem na tekmah jugoslovanske lige so kdaj pa kdaj zapele pesti – recimo v Zagrebu, Beogradu ali na finalu jugoslovanskega pokala v Novem Sadu.

Lahko vam povem še eno zgodbico o zeleno-belih šalih in sošolkah v srednji šoli. Torej, hodil sem na Ekonomsko šolo. V razredu smo bili le štirje fantje, prav vse sošolke in sošolci pa so morali zaradi mojega prigovarjanja nositi zeleno-bele šale. Normalno sem imel zaradi tega težave z ravnateljico šole, ki je nasprotovala temu, a je na koncu obveljala moja volja, saj sem imel profesorja za obrambo, ki je rad hodil na tekme Olimpije in me je nekako podpiral.

V vseh teh 26 letih sem spoznal ogromno igralcev kot tudi trenerjev, ki so bili del zgodovine kluba. Že v najstniških letih sem bil zelo povezan s Slobodanom Subotičem, s katerim sva še vedno prijatelja. Velik vtis sta name naredila tudi Vinko Jelovac in kasneje Zmago Sagadin, ki je prišel sprva v Olimpijo na mesto trenerja mladinskega pogona. Bi pa potreboval kar nekaj časa, da bi naštel prav vse, ki so se mi vsidrali v srce.

Si pa želim, da bi v prihodnosti kot član kluba spoznal še kakšnega novega igralca Olimpije, kar bi pomenilo, da bi imel lepe možnosti za upokojitev tukaj v Olimpiji, kateri stojim ob strani praktično skozi vse življenje.

Lp Mitja

  • Share/Bookmark


3 odgovorov v “Mitja Tršelič: Iz ljubezni do Olimpije sem delal dvanajst let zastonj”

  1.   basket pravi:

    lahko je delal zastojn ampak zadnic sm ga vidu z ljubico v prosheju gladko…
    pa naj reče kar če.. hahaha

  2.   nevenka pravi:

    No, Vinko Jelovac je naredil vtis še name, ki imam bolj malo s košarko. V osnovni šoli me je namreč nekaj časa učil telovadbo. Na Ketteja in Murna poleg fakultete za šport.
    Mi pa kot mravljice.

  3.   platypus pravi:

    Če si tak zaljubljenec v Olimpijo in nesebičen navijač – pa ti povej, kaj se dogaja, kdo zavira Olimpijo, da bi se vrnila na položaje, kjer je že bila, t.j. spoštovan, konkurenčen evropski klub, stalni član EL? Kdo ne pusti ljudem, ki bi radi delali v dobro Olimpije pristop klubu? Kakšno je tvoje pravo mnenje o upravi, Zdovcu, Martiću? Zakaj nočejo Janeza Rajglja v klub? Povej pošteno, se upaš?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !