Kot so mi dejali, sem zadnji v tem ciklusu, ki vam bom kaj povedal o Unionu Olimpiji. Moja funkcija je sledeča: sem vodja mladinskega pogona, ki sem ga prevzel z začetkom letošnjega leta.

S trenerskim poklicem sem se začel ukvarjati, ko sem bil še v Jugoslovanski vojski. Takrat sem tudi aktivno igral košarko v Zagorju, Litiji in Škofji Loki, ob tem pa stalno deloval kot trener. Na začetku je bilo delo povezano s pionirji pri Olimpiji, nato sem bil član košarkarske šole Dušana Hauptmana, nekaj časa sem imel tudi svojo košarkarsko šolo, ko sem končal študij, pa sem se zaposlil na gimnaziji Bežigrad kot trener košarke. S prvim januarjem letos sem dal tam odpoved, saj sem prevzel mladinski pogon pri Unionu Olimpiji, kjer sem že prej treniral tudi kadete.

Olimpija ima po dolgem času nekaj igralcev, ki so perspektivni in se lahko razvijejo v vrhunske košarkarje. Lahko se pohvalimo tudi z nekaterimi visokimi košarkarji. Sicer je le eden od njih Slovenec, vendar je v času globalizacije to povsem nekaj običajnega. Tako prihajajo mladi fantje tudi iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter Poljske. Takšna je politika kluba. Sami rezultati v državnem prvenstvu niso bili ravno bleščeči. Mladinci so bili peti, kadeti pa na zaključnem turnirju najboljše četverice četrti, čeprav so bili po rednem delu drugi. Pri Olimpiji je tak sistem, da se na DP ne daje toliko poudarka temveč na individualni razvoj košarkarja. Poleg tega v nacionalnem prvenstvu tudi ne igramo kompletni, saj lahko po pravilih KZS igrata le dva tuja košarkarja. Mi pa imamo približno slabo polovico pogona tujih košarkarjev. Treniramo praktično z eno ekipo, v DP pa igramo z drugo, zato rezultat ni realen. Nihče pa od nas ne zahteva, da smo prvi v državi. Predvsem bi radi odgovorni v klubu videli celosten razvoj košarkarja, da bi nekdaj igral za prvo ekipo. S celotno zasedbo igramo tako le na mednarodnih turnirjih. Z generacijo letnik 1992 smo denimo osvojili turnir v Vareseju. Z isto ekipo smo bili nato še tretji v Milanu in ta dva turnirja sta praktično najmočnejša v Evropi. Z generacijo 91 pa smo sodelovali na evroligaških turnirjih. Igrali smo v kvalifikacijah, v katerih smo denimo premagali tudi CSKA, vendar nismo bili na prvem mestu, ki je zagotavljalo neposredno uvrstitev na zaključni turnir v Berlinu. Tja smo bili nato zaradi dobrih predstav povabljeni. V Nemčiji nam je nato uspelo premagati Hemofarm, nesrečno pa smo izgubili z Gran Canario ter Lietuvos Rytasom.

Ti igralci večinoma trenirajo dvakrat na dan. Nekateri torej osem, devetkrat na teden, medtem ko nekateri opravijo celo enajst do dvanajst vadb, poleg tega pa jih čakajo še tekme. Imajo pa fantje vse poskrbljeno za osnovne življenjske potrebe. Dva, oziroma trije živijo skupaj v klubskih stanovanjih, obenem jim ni treba skrbeti niti za prehrano, saj imajo tudi to zagotovljeno.

So pa ti mladi košarkarji tarča številnih agentov, kar se občuti na vsakem koraku. Nekdaj je bila meja, da si pripeljal igralca v klub 19 let, sedaj pa se je enormno spustila, tako da prihajajo k nam košarkarji stari 14, 15 let. Nisem pristaš takšnega načina, saj igralci trpijo. Potrebno bi bilo omejiti starostno mejo, vendar je to zelo težko. Tako moramo tudi mi delati po tem principu, kajti igralci stari 18 let so že predragi za Union Olimpijo. Mislim, da se bo ta meja še nekoliko spustila, vendar še enkrat poudarjam, da sem odločno proti temu. Poglejte recimo nogomet, ko 8 do 9 let stare brazilske nogometaše že vozijo v Evropo.

Toliko za prvič, se pa oglasim kaj tudi v novi sezoni.

Lp Luka

Ta vnos je bil objavljen 2.07.2009 17:59 in je prikazan pod nekategorizirano. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.