V minuli sezoni smo v sodelovanju s košarkarskim klubom Union Olimpija napisali 18 blogov, v katerih so vam ljudje, ki so ali so bili na takšen ali drugačen način povezani s klubom. V tem blogu si lahko ogledate povzetke vsakega bloga.

Vidimo pa se ponovno v naslednji sezoni.

Vlado Ilievski

Razmišljal sem, kaj bi vam sploh povedal. Na koncu sem prišel do ideje, da vam nekoliko razkrijem družinske vezi. Saj vsi veste, da je moja žena Anja hči Petra Vilfana. Mnogi me sprašuje

jo, verjetno tudi njega, kakšen vpliv ima on name. Ali je morda po tekmah oster do mene ali mi daje veliko nasvetov za igro … Moram povedati, da je Peter zelo dober tast. Povsem normalno je, da mi svetuje po odigranih dvobojih, vendar ni prav nič vsiljiv, češ to pa to spremeni naslednjič. Njegovo mnenje je vedno dobrodošlo in ga vzamem kot pozitivno kritiko. Nenazadnje je bil vrhunski košarkar in ima ogromno izkušenj. Vsako kritiko jemljem zelo resno in mislim, da mi to tudi pomaga. Mi pa ni še nikdar vsilil svojega mišljenja in ga zato še bolj spoštujem. Vidim, da pazi, kaj v določenem trenutku reče. Po drugi strani pa tudi sam zelo dobro razume, da ima vsak posameznik svojo športno pot.

Imam pa največjega kritika kar v neposredni bližini. To je moja žena Anja, ki je nekdaj igrala košarko in se zelo dobro spozna na ta šport. Že s samim pogledom vem, kaj misli. Včasih sploh nič ne pove in že vem, kakšno je njeno mnenje o moji igri (smeh, op.p.). Spremlja me povsod, kjer igram. Z mano je bila v Barceloni in nato še v Italiji. Ona uživa v košarki in tudi življenje v tujini ji je bilo nekaj prijetnega. Anja je reden gost domačih tekem, največji navijač in največji kritik. Lahko vam povem, da so kritike na mestu in iz prve roke. Ne lažem (smeh, op.p.).

Sašo Ožbolt

… Odločil sem se za drugo mnenje. Preko moje agentke Mire Poljo sem obiskal zdravnika v Bologni. Ta zdravnik je denimo operiral Sanija Bečiroviča. Ob prihodu na pregled mi je dejal, da je koleno ohlapno in da lahko s takšnim kolenom le plavam. Potrebna je bila tretja operacija. Spraševal sem sem se, ali je bila druga operacija slabo izvedena ali kaj. Očitno, ker v času rehabilitacije nisem počel nič takšnega, da bi škodil kolenu. Pri tretji operaciji zdravnik ni mogel narediti čudeža, saj je bilo koleno že tolikokrat odprto. Verjamem, da je svoje delo opravil odlično. Ne poznam primera, da je imel nekdo trikrat strgano vez in se je še vedno profesionalno ukvarjal s športom. Trener Džikić in soigralci mi pravijo, da sem medicinski čudež. In ravno po tretji operaciji so me začele spreletavati črne misli, ali bom sploh še igral kdaj košarko. Zdravljenje je namreč potekalo veliko počasneje. Za vrnitev sem potreboval praktično eno leto. V bistvu se še vedno vračam. Zame je sedaj najbolj pomembno to, da sem lahko na parketu in igram. Seveda moje predstave niso takšne, kot bi si želel. Sem pa dobil neko potrdilo, da še nisem za odpis. No in v času zadnjega zdravljenja sem se celo spogledoval s trenerskim poklicem. Vleklo me je tudi v študijske vode. A sem vztrajal pri košarki, predvsem pa verjel vase. Ob strani mi je stala tudi družina in prijatelji.  Z Olimpijo sem prekinil pogodbo, ker so odgovorni dejali, da ne bodo mogli izplačati pogodbenih obveznosti do mene. Na mojo željo smo nato razdrli pogodbo, vsaj dokler se ne pozdravim. Zdravljenje sem si plačal ponovno sam. Bil sem na Hrvaškem v Selcah, kjer je bilo zelo dobro poskrbljeno zame. Od košarkarjev sem imel največ kontakta z Jasminom Hukićem in mislim, da ima on velike zasluge, da je prišlo do vnovičnega podpisa pogodbe z Unionom Olimpijo. Sedaj ima on težave in upam, da se bo čim hitreje vrnil, saj ga potrebujemo. Za vsakega športnika je težko, če je dalj časa odsoten od samega dogajanja. Želim mu hitro okrevanje.

Vladimir Golubović

V tem trenutku pa bi težko primerjal nočno življenje v Ljubljani in Novem Sadu, saj sem v Sloveniji šele kratek čas, poleg tega pa imam zelo malo prostega časa za pohajkovanje okoli. Zato tudi ne morem oceniti slovenskih deklet, lahko pa vam povem, da so punce v Novem Sadu najlepše na Balkanu (smeh, op.p.). In zlagal bi se, če bi rekel, da jih ne pogrešam.

Največja razlika, ki sem jo ob prihodu v Ljubljano opazil, je zagotovo preskok na višji nivo v košarkarskem smislu. Klubi, ki igrajo v evroligi, so premožnejši in posledično so bolj kvalitetne ekipe ter sama igra. Pričakoval sem, da bo ta preskok na višji rang tekmovanja težak, vendar sem se na to pripravil. V glavi moraš imeti prisotno vedno le eno misel – to je odigrati vsako tekmo maksimalno zavzeto, brez popuščanja. Po resnici povedano nisem še povsem vklopljen v moštvo, saj sem se pozno priključil ekipi. Prepričan sem in zagotavljam vam, da bom prikazal v dresu Uniona Olimpije dobre predstave. Zavedam se, da lahko v Ljubljani veliko napredujem, a bom moral za to pustiti srce na parketu. Rezerv imam še dovolj. Upam, da vam jih bom kmalu razkril, kar je moja želja, saj si želim, da bi bili navijači ponosni na naše igre, predvsem pa na našo borbenost.

Mirza Begić

Že v otroštvu sem bil od vseh veliko večji. V tretjem razredu osnovne šole sem bil tako velik, oziroma celo nekoliko večji od učitelja. Pri skupinskih slikah sem moral sedeti kar na stolu, da nisem še bolj izstopal. V srednji šoli sem imel nato drugačne težave. Velikokrat sem se z glavo zaletel v tisto steklo nad vrati. Sčasoma sem se navadil, sedaj pa je to že avtomatizem. Točno vem, koliko se je potrebno pri posameznih vratih skloniti.

Največja težava pri takšni velikost so zagotovo obleke. Ni lahko najti puloverja velikosti XXXXL. Kavbojke mi naredijo denimo po naročilu. V Kranju je takšna trgovina, ki se ukvarja s tem. V Ljubljani je težko najti kaj konkretnega, zato tudi ne hodim po shopping centrih. Včasih punca kaj izbrska, da je uporabno.

Sem pa pred kratkim ravno naročil posteljo dolgo 220 cm, ki ima še nek dodatek. Tako bom lahko vsaj z iztegnjenimi nogami spal. Težave pri počitku imam predvsem v hotelih. Velikokrat moram spati skrčen, zato si pomagam s stolom. Pa ne, da sedim na njem, temveč da nanj položim noge, ki zavzamejo celotno posteljo (smeh, op.p.).

Miha Zupan

Že ob rojstvu sem imel napako in posledično težave s sluhom. Zdravniki niso znali povedati, zakaj je temu tako. Tudi oče in mama nista vedela. Veliko je takšnih primerov in imam kar nekaj prijateljev s podobnimi težavami.

Ker je to košarkarski blog in sem član Uniona Olimpije, vam bom povedal, kako je potekala moja športna pot do Šiške in kakšne težave so me vmes spremljale. Košarko sem pričel igrati, ko sem bil star tam nekje dvanajst ali trinajst let. Takrat sem se podil za žogo v šolski ligi in ne v kakšnem izmed klubov. Moja prva tekma, ki sem jo odigral na višjem nivoju, je bila za reprezentanco gluhih na olimpijskih igrah leta 1997. Igral sem sicer bolj malo in večino časa prebil na klopi. Pot me je vodila v tretjo slovensko ligo, kjer sem bil član kluba DGN (Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana). Tukaj se je praktično začela moja košarkarska kariera. V moštvu smo bili vsi gluhi in smo si veliko pomagali med seboj.

Težave so bile pri sojenju, zato smo si morali pomagati na različne načine. Tri leta sem dobro igral za DGN. Takratni selektor reprezentance gluhih je uvidel, kakšen potencial imam in prosil Janeza Drvariča, direktorja slovenske reprezentance, če lahko igram na All Stars tekmi. Vsem sem nato pokazal, da sem sposoben igrati na višjem nivoju. Janez Rajgelj me je kmalu kontaktiral ter me kasneje pripeljal na Slovana. Na Kodeljevem sem pri sedemnajstih letih podpisal prvo profesionalno pogodbo. Od takrat naprej sem začel igrati tudi za mladinsko reprezentanco, in sicer ne za gluhe.

Mirza Sarajlija

Prve košarkarske korake sem pričel pri Unionu Olimpiji, ko sem bil star devet let. Lahko rečem, da sem otrok Olimpije, saj nisem igral za noben drug klub. Moj oče je denimo igral za konkurenčni klub iz Ljubljane, in sicer za Slovana. Mogoče se mnogi sprašujete, zakaj nisem torej začel pri Slovanu, kjer je igral moj oče. Tisto leto je bilo pri Olimpiji veliko vpisov in bila je popularna med mladimi, zato sem z veseljem prišel v Tivoli. Vpisala me je pa mama.

Preden sem se v celoti predal košarki, sem treniral še tenis in atletiko. Tekel sem na kratke proge – 100 metrov. Nato se je bilo potrebno odločiti, košarka ali atletika. No in tu sem. Glede na očetove košarkarske izkušnje in gene bi bilo morda čudno, če ne bi pristal v košarki. Upam le, da bom še nekoliko zrasel v višino. Oče je visok, tako da mislim, da bi moral zapustiti trenutnih 183 centimetrov. Kakšen centimeter, dva, tri, … ne bi nič škodili.

Pred prihodom v člansko moštvo sem igral za vse mlajše selekcije pri Unionu Olimpiji. Večinoma sem igral na poziciji dve, ki mi zelo ugaja, saj rad pogledam proti košu. Tako, kot se rad spogleduje s košem Pedja Stojaković. Rad bi imel “mehko roko”, kot jo ima on. Nekako mi je vzornik, čeprav nimam točno določenega. Največkrat sem pogledal proti košu v minuli sezoni pri mladih, ko sem na eni tekmi prispeval 44 točk, od tega osem trojk. Pri članih pa ne igram le dvojke, saj sem tudi organizator igre in me to čisto nič ne moti. Seveda si želim igrati na dvojki, vendar igranje na enki odpira več opcij zame.

Jaka Klobučar

V Novem mestu sem bil tudi leto dni v članski ekipi. To je bilo ravno v času, ko je šlo v klubu vse navzdol. Ni bilo denarja. Nato sem dobil ponudbo Aleša Pipana, zato sem začel premišljevati, da bi odšel k dobremu trenerju. Takratni direktor Slovana Janez Rajgelj je nakazal, da se me na Kodeljevem želijo. Nisem okleval in sem sprejel ljubljansko ponudbo. Pri Slovanu sem se veliko naučil, kar me je prineslo k Unionu Olimpiji, kjer sem tudi sedaj. Pri Slovanu bi izpostavil “Alija” (Aleša Pipana, op.p.) in Mira Alilovića. S slednjim sva sodelovala tudi dvakrat na evropskih prvenstvih do 20 let, na katerih sem pustil pečat.

Kako je sploh prišlo do tega, da sem se začel ukvarjati s košarko? Nisem imel kakšne osebe, ki bi me potisnila v košarko. Kot otrok sem se ukvarjal z različnimi športi. Predvsem smo se mladi orientirali na tiste dogodke, ki so bili aktualni. Spomnim se, da je bilo tisto leto, ko sem se vpisal v šolo košarke, na sporedu evropsko prvenstvo v košarki. S kolegi smo odločili, da začnemo trenirati in tako sem pristal v tem športu.

Frank Robinson

Lahko bi rekel, da je bilo moje otroško življenje velika borba. Do štirinajstega leta sem živel v zavetiščih. Praktično nisem vedel, kje bom živel. V eni šoli sem bil maksimalno dve leti. Ogromno smo se namreč selili. Vendar ne zaradi finančnih razlogov, temveč zaradi prenevarnih sosesk. Streljanje je bilo nekaj vsakdanjega. Toliko težje mi je bilo, ker matere ni bilo nikoli poleg, oče pa nas je obiskoval na vsake toliko časa. Vzgajala me je babica, ki je zelo pobožna in me je velikokrat peljala v cerkev ter me s tem rešila “ulice”. Hvaležen sem ji, da me je vzgojila v takšnega človeka, kot sem. Sploh si nočem predstavljati, kje bi lahko bil, če me ne bi usmerila na pravo pot. Sprememba v mojem življenju pa se je zgodila nekega dne, ko so pred našo hišo ustrelili nekoga. Z babico smo se preselili v drugo mesto, kjer je bila popularna košarka. To je bilo pri mojih štirinajstih letih. Pred tem sem igral ameriški nogomet, nato pa me je popolnoma prevzela košarka. Vem, da sem nekoliko pozno začel z aktivnim igranjem košarke, vendar sem šele takrat začutil, da je ravno ta šport moje življenje.

Po selitvi se je vse začelo premikati na bolje. Igral sem košarko v srednji šoli, nakar je sledil eden izmed najtežjih preskokov v košarkarski karieri. Preskok na univerzo – tu mislim na športni del mojega življenja. Dobil sem štiriletno štipendijo, tako da sem bil finančno preskrbljen. Košarkarsko pa sem se šele tukaj začel razvijati. V srednji šoli namreč ni pritiskov. Vsak, ki si želi igrati, je lahko igral. Na univerzi je zgodba drugačna. Moraš imeti talent in moraš pokazati, da si zaupanja vreden. Ta preskok lahko opišem nekako tako, kot če bi iz mladinskih vrst Olimpije prišel v člansko konkurenco.

Damjan Rudež

… Nato sem odšel v Split, ki je bil v tistem trenutku najbolj optimalna izbira. V Dalmaciji se je sestavljalo mlado moštvo. In ta selitev je bila zadetek v polno. Na splošno je bilo tudi v Splitu živeti fenomenalno. Klima je zavidljiva, še posebej v zadnjem času, ko je mraz drugod. Zadnjič sem se slišal s prijatelji in so mi rekli, da s kratkimi rokavi hodijo po mestu. No, v Splitu sem bil eden od glavnih igralcev in sem imel proste roke pri igranju. Povsem drugače je pri Olimpiji, ki je veliko bolj organiziran klub. Nenazadnje nastopa v evroligi. Ve se, kdo so nosilci, tako da moramo novinci več delati, da si izborimo mesto na parketu. Po resnici povedano sem kljub navedenim dejstvom več pričakoval od igranja pri Olimpiji. Nisem si mislil, da bom tako slabo igral. To je bil šok za mene in za celotno ekipo. Lahko rečem, da igre v prvi polovici sezone niso bile na nivoju. Tukaj je bilo veliko faktorjev, da je prišlo do tega. Se pa zavedam, da ima vsak posameznik vzpone in padce. Upam, da se bom kmalu prebudil. Delam trdo na treningih, tako da bi moral slej ko prej zaigrati bolje. Bilo pa bi nerealno, da bi igral tako dobro za Olimpijo, kot sem v drugi polovici minule sezone v Splitu. Seveda bi si želel, da bi bilo tako, vendar pač ni. Upam, da se mi bo s prihodom Jureta Zdovca uspelo dvigniti na želeni nivo. Tako kot vsak trener je tudi Jure prinesel nekaj novega. Ima filozofijo trdega dela. Ni popuščanja. Mislim, da je to odlična poteza, saj se lahko le s trdim delom kaj naredi. To je tista glavna sprememba med njegovim delom in delom Aleksandra Džikića. Seveda je Jure prinesel s seboj še svoj ime in priimek. Vsi dobro vemo, kaj je storil v svetu košarke. Tudi v Splitu, kjer je bil trener, vendar ne moj, so le pozitivno govorili o njemu.

Aleksej Nešović

V tem kratkem času, ko živim v Ljubljani, sem spoznal, da je Olimpija profesionalen klub z bogato zgodovino, tako da sem izbral pravo mesto za nadaljevanje moje kariere. Sicer pa imam določene vezi z Olimpijo. Slednjo je kar nekaj časa treniral Zmago Sagadin, ki je bil moj trener v Crveni zvezdi. Šel sem skozi njegovo šolo. Tri, štiri leta sem spoznaval, kako težka, a obenem dobra je. Saj že sami veste, da ni potrebno izgubljati besed o Sagadinu, ki me je veliko naučil. Vi verjetno veste še več o njemu kot pa jaz. Če primerjam Jureta Zdovca z njim, lahko rečem, da sta oba profesionalca in imata podobno angažiranost na treningih.

Čeprav sem kratek čas v Ljubljani, pa sem že doživel eno prijetno anekdoto povezano z bivšim kapetanom Markom Miličem. Na tekmi proti Krki sem v enem trenutku tekme sedel na klopi in spremljal soigralce, kako igrajo. Trener Jure je nato zamenjal Marka Miliča, ki je bil besen nad to odločitvijo in to sem občutil tudi jaz, ki sem sedel na klopi. No, nisem več dolgo sedel na njej, kajti Marko je brcnil vanjo, mene, ki sem sedel povsem na robu, pa je odneslo na parket. Takrat sem se dobesedno iz oči v oči srečal s tivolskim parketom. )

Sebastjan Ogris

Lep pozdrav tudi z moje strani. Jaz nisem košarkar Uniona Olimpije, sem pa najmanjši na parketu, no ob parketu. Sem namreč Sebastjan Ogris in opravljam fizioterapevtska dela, ki obsegajo bandaže, masaže, relaksacije, terapije z raznimi aparati, “strečinge”, …

Pri Olimpiji sem že drugo leto in delam kar nekaj ur dnevno – približno od deset do dvanajst. Po pravici lahko povem, da imam sedaj nekoliko več dela. To pa predvsem zaradi dejstva, ker fantje bolj intenzivno trenirajo, od kar je prišel Jure Zdovc. Noge so zato bolj težke, mišice zategnjene. Skratka, dela se več na kondiciji.

Veliko ljudi me sprašuje, kateri od košarkarjev se rad hodi “crkljati” – torej masirati. Ne bi izpostavil nobenega. Na vrsto lahko pride, kdor si pač leži. Dokler ni odšel iz kluba, pa sem nekoliko več delal z Markom Miličem. Z njim je bilo vedno lušno delati, saj je znan zabavljač in zna spraviti človeka v dobro voljo.

Matevž Zupančič

Ko so se v Siolovem blogu predstavili že vsi naši igralci, smo na vrsto prišli še mi – njihovi »serviserji«, »fizikalci« in še kako nas nekateri radi poimenujejo, saj ima klubska operativa za prvo skrb poskrbeti za pripravo terena, kjer lahko vrhunska košarkarska ekipa uspeva.

Prejšnji teden vam je naš fizioterapevt Seba že zaupal nekaj skrivnosti Olimpijine garderobe, mene pa so prosili naj rečem kakšno na temo organizacije. Dotaknil se bom tistega, kar v klubu počnem, o ostalem naj sodijo drugi.

Že pred časom (natančneje po končani letošnji Sporto konferenci) smo s kolegi z najbolj prepoznavnega slovenskega košarkarskega portala debatirali, kako pri Unionu Olimpiji sledimo modernim trendom komunikacije v športu in kaj klubu pomeni urejena spletna stran. Debata je spontano zašla globje in skupaj z novinarji in mojstri, ki se pri nas ukvarjajo s trženjem v športu, tuhtanju ni bilo videti konca. Mislim, da ne bo nič narobe, če nekaj tistih misli povzamem še enkrat. Dotaknil se bom torej problematike spletišča, trženja in infrastukture. Glavo mi je zmešal obisk Berlina.

Marko Maravič

Od vseh košarkarjev Uniona Olimpije sem jaz zadnji prišlek. S klubom sem podpisal enomesečno pogodbo, ki jo lahko po tem času razdre tako klub ali jaz. V kolikor ne pride do razdora pogodbe, pa se obdobje avtomatično podaljša do konca sezone. Da vam povem, kako sem sploh prišel v Uniona Olimpijo letos, kaj se mi je kaj zgodilo v tujini …

Sredi minule sezone sem si zvil gleženj. Kost se je namreč brusila ob drugo kost in nastajati je začela neka špica, ki jo je bilo potrebno odstraniti. Bolečine sem imel od tetive do kite. Po posvetu z zdravniki sem se odločil, da zdržim do konca sezone. Najprej sem že v Kijevu, kjer sem takrat igral, opravil slikanje in dejali so mi, da bo potrebna operacija. Ta pregled sem imel v neki privatni bolnišnici in moram povedati, da je bilo vse skupaj na zelo visokem nivoju. Mogoče si kdo misli,da so me silili, da igram, vendar sem se odločil na lastno vest. Trener je bil Tomo Mahorič in sva se pogovorila o moji poškodbi. V tistem trenutku se mi ni zdelo smotrno, da bi izgubil sezono. Hvaležen sem Kijevu za vse storjeno. Poleti sem odšel nato v Klinični center v Ljubljano in pri doktorju Drobniču, ki je priznan specialist za tovrstne poškodbe, opravil operativni poseg. Sledila je rehabilitacija. Pričakoval sem, da bom v mesecu in pol že nared za treninge, vendar se je vse skupaj zavleklo na daljše časovno obdobje. Zaradi tega sem zamudil začetek letošnje sezone. Imel sem tudi nekaj ponudb iz tujine. Iz Grčije sta bili mamljivi od AEK-ja in Kavale, vendar sem se na srečo posvetoval z nekaterimi košarkarji, ki jih poznam, in so mi dejali, da kluba zamujata pri izplačevanju plač, česar pa nisem želel. Ko sem saniral poškodbo, sem se dogovoril z Olimpijo, da igram za njo in seveda treniram pod vodstvom Jureta Zdovca. Ni me sram priznati, da sem ogromno izgubil v tem času. Olimpiji lahko sedaj največ pomagam v obrambi, medtem ko v napadu še nimam tistega pravega občutka. Upam, da se kmalu vrne.

Junior Harrington

Težko bi vam povedal karkoli o življenju v Sloveniji, saj tukaj ne živim dovolj časa, da bi vam lahko s čim zanimivim postregel. Zaradi pestrega urnika si tudi nisem ogledal veliko stvari. Upam, da bo to še prišlo na vrsto.

Kot veste, sem Američan. Za razliko od Franka Robinsona, ki je živel v mladosti v nevarni soseski, sem imel jaz veliko bolj prijazno otroštvo. Z družino smo živeli v majhnem mestu, kjer smo se vsi zelo dobro poznali. Otroci nismo bili izpostavljeni nevarnosti, zato lahko rečem, da sem zadovoljen z načinom odraščanja. Sicer pa praktično igram košarko, odkar sem shodil. Kot večine otrok me nista obšla niti ameriški nogomet in baseball, vendar je bila košarka vedno prva pri meni.

Gašper Potočnik

Po štirih letih vodenja KK Loka Kava sem odšel v Union Olimpijo, kjer sedaj že drug leto opravljam vlogo pomočnika trenerja. V Tivoli sem prišel na povabilo Janeza Rajgla, takratnega direktorja tivolskega evroligaša.

Pojdimo lepo po vrsti… Košarko sem začel igrati v 4. razredu osnovne šole, torej pri starosti 10 let. Zanjo me je navdušila starejša sestra in njen tedanji trener Igor Juričan, s katerim sva še danes zelo dobra prijatelja. Košarko sem zavzeto treniral vse do osemnajstega leta starosti, čeprav me je že takrat bolj mikalo mesto trenerja. Vseskozi sta mi bila namreč vzor Igor Juričan in takratni trener Olimpije Zmago Sagadin. Kot sem že omenil, sem z aktivnim igranjem košarke zaključil pri 18 letih, takoj ko me je takratni članski pomočnik trenerja v Škofji Loki povabil na mesto pomočnika v kadetski in mladinski ekipi. To mesto sem namreč z veseljem sprejel. Že v zadnjem letu mojega aktivnega igranja sem začel s treniranjem mlajših pionirjev, nato pa sem postal pomočnik trenerja moške kadetske in mladinske ekipe v Škofji Loki. Po odhodu Ranka Mandića sem sredi sezone prevzel mesto trenerja te ekipe in jo vodil do konca sezone. Že v naslednji sem po spletu okoliščin prevzel mesto trenerja članske ženske ekipe KK Odeja in poleg prve ekipe vodil še mladinke ter kadetinje. To nalogo sem opravljal tri sezone. V tem času sem sodeloval tudi v slovenskih ženskih reprezentancah kot trener. Po treh letih dela v ženski košarki sem se vrnil nazaj v moško, kjer sem postal trener članske ekipe. Ob tem sem ponovno treniral še moški ekipi kadetov in mladincev ter sodeloval v slovenski mladinski reprezentanci kot pomočnik trenerja. Po štirih letih vodenja KK Loka Kava sem odšel v Olimpijo, kjer sedaj že drugo leto opravljam vlogo pomočnika trenerja. V Ljubljano sem prišel na povabilo Janeza Rajgla, takratnega direktorja tivolskega evroligaša.

Zoran Martič

Ljubiteljice in ljubitelji košarke pozdravljeni. Pa je prišel čas, da še nekdo iz stroke pove kaj o sebi. No, pri meni se je začelo tako: V trenerske vode sem zaplaval zaradi poškodbe, ki sem jo staknil v času igranja za Ilirijo. Ko sem diplomiral na Fakulteti za Šport v Ljubljani, se mi je nato istočasno odprla možnost, da se na Iliriji zaposlim kot trener. Vse je potekalo zelo hitro, saj sem po dveh ali treh letih postal celo članski trener.

Lahko se pohvalim, da sem bil prvi tuji trener, ki je delal na Kitajskem. Treniral sem ekipo province Sečuan. Slednja je pobratena s Slovenijo in prišlo je do izmenjave. Bila je zanimiva izkušnja. Sicer sem bil tam približno štiri mesece, ampak dovolj, da sem spoznal delo in način življenja ljudi. Velika razlika je, če gledam takratno Kitajsko in sedanjo, ki je ena izmed najbolj tehnološko razvitih držav. Že takrat sem dejal, da imajo košarkarji potencial. Govoril sem jim, da morajo le odpreti okno v svet in malce pogledati, kako se dela drugod. In to se je v končni fazi tudi zgodilo.

Brian Green

Jaz sem med novimi košarkarji Uniona Olimpije, zato vam bom še jaz povedal kaj o sebi – kaj sem počel preden sem prišel v Ljubljano, kaj me je poleg košarke še zanimalo …

Košarko sem začel igrati z devetimi leti. Moj najljubši šport je bil baseball, katerega sem tudi igral, in sicer sem bil metalec. Preizkusil sem se še v ameriškem nogometu, imel pa sem vlogo quarterbacka. Košarki sem se v celoti posvetil šele na univerzi. Igral sem za Florido v ligi NCAA. Ko sem končal šolanje, sem jo popihal v Evropo, kjer sem bil član švicarskega Lugana. Zaradi osebnih razlogov sem se predčasno vrnil nazaj v ZDA, a že v naslednji ponovno odšel onstran luže – tokrat v Ukrajino (Sumykhimprom Sumy).

Marca letos, kot tudi sami veste, pa sem prišel v Ljubljano v Union Olimpijo. Tukaj sem izredno zadovoljen. Ekipa me je sprejela prisrčno. Z vsemi se dobro zastopim. Trener Jure Zdovc je tip trenerja, s kakršnimi sem že imel opravka na univerzi, zato nimam težav. Pri njemu mi je všeč, da zahteva trdo delo in vliva košarkarjem voljo do zmage. Po mojem mnenju pašem v njegov koncept, saj je trdo delo moja prva lastnost. Nenazadnje sem odraščal v revnem okolišu, katerega vsakdo želi čim hitreje zapustiti. Ko enkrat odideš, se ne želiš več vrniti. Ravno zato imam vcepljeno miselnost, da moram garati, da bom lahko stopil korak višje.

Mitja Tršelič

Pa pojdimo lepo po vrsti. Tudi sam sem treniral košarko, in sicer do kadetskih vrst, ko sem ugotovil, da sem premajhen za aktivno igranje košarke. Leta 1976 sem začel redno hoditi na članske tekme Olimpije in kmalu postal tudi vodja navijačev kluba. Sedem let kasneje sem po enoletnem prigovarjanju Janeza Drvariča in takratnega trenerja Janeza Munde začel delati v klubu honorarno. Prvih dvanajst let sem opravljal delo zastonj – iz ljubezni do Olimpije. Dobil sem le za bencin, da sem prišel v Tivoli. Sedaj sem dejansko 26 let v klubu. Tako rekoč sem inventar. Moja zdajšnja naloga kot tehnični vodja je organizacija prevoza na tekme, v hotele, imam tudi skrb za opremo igralcev, na tekmah pa sem zadolžen za statistiko.

Seveda je povsem drugačno spremljati dvoboje Olimpije kot navijač ali kot uradni predstavnik kluba. Tisti časi, ko sem bil v navijaški skupini, so bili najlepši. Vsi po vrsti smo bili zaljubljeni v Olimpijo in živeli z njo. Saj sedaj tudi čutim Olimpijo v srcu, vendar smo imeli takrat kot mladeniči ambicije, da bo naš klub postal nekoč evropski prvak. Trenutno veliko bolj trdno stojim na tleh. Zavedam se, da je situacija v teh časih povsem drugačna in da je vedno težje držati korak z najboljšimi.

Še posebej pa sta se mi vtisnili v spomin letnici 1994 in 1997, ko je Olimpija v Lozani osvojila naslov evropskega pokalnega prvaka ter se nato uvrstila na zaključni turnir najboljše četverice elitne evrolige v Rim. V vseh teh letih navijanja smo imeli tudi velikokrat težave z navijači nasprotnih moštev. Predvsem na tekmah jugoslovanske lige so kdaj pa kdaj zapele pesti – recimo v Zagrebu, Beogradu ali na finalu jugoslovanskega pokala v Novem Sadu.

Luka Bassin

S trenerskim poklicem sem se začel ukvarjati, ko sem bil še v Jugoslovanski vojski. Takrat sem tudi aktivno igral košarko v Zagorju, Litiji in Škofji Loki, ob tem pa stalno deloval kot trener. Na začetku je bilo delo povezano s pionirji pri Olimpiji, nato sem bil član košarkarske šole Dušana Hauptmana, nekaj časa sem imel tudi svojo košarkarsko šolo, ko sem končal študij, pa sem se zaposlil na gimnaziji Bežigrad kot trener košarke. S prvim januarjem letos sem dal tam odpoved, saj sem prevzel mladinski pogon pri Unionu Olimpiji, kjer sem že prej treniral tudi kadete.

Olimpija ima po dolgem času nekaj igralcev, ki so perspektivni in se lahko razvijejo v vrhunske košarkarje. Lahko se pohvalimo tudi z nekaterimi visokimi košarkarji. Sicer je le eden od njih Slovenec, vendar je v času globalizacije to povsem nekaj običajnega. Tako prihajajo mladi fantje tudi iz Srbije, Bosne in Hercegovine ter Poljske. Takšna je politika kluba. Sami rezultati v državnem prvenstvu niso bili ravno bleščeči. Mladinci so bili peti, kadeti pa na zaključnem turnirju najboljše četverice četrti, čeprav so bili po rednem delu drugi. Pri Olimpiji je tak sistem, da se na DP ne daje toliko poudarka temveč na individualni razvoj košarkarja. Poleg tega v nacionalnem prvenstvu tudi ne igramo kompletni, saj lahko po pravilih KZS igrata le dva tuja košarkarja. Mi pa imamo približno slabo polovico pogona tujih košarkarjev. Treniramo praktično z eno ekipo, v DP pa igramo z drugo, zato rezultat ni realen. Nihče pa od nas ne zahteva, da smo prvi v državi. Predvsem bi radi odgovorni v klubu videli celosten razvoj košarkarja, da bi nekdaj igral za prvo ekipo. S celotno zasedbo igramo tako le na mednarodnih turnirjih. Z generacijo letnik 1992 smo denimo osvojili turnir v Vareseju. Z isto ekipo smo bili nato še tretji v Milanu in ta dva turnirja sta praktično najmočnejša v Evropi. Z generacijo 91 pa smo sodelovali na evroligaških turnirjih. Igrali smo v kvalifikacijah, v katerih smo denimo premagali tudi CSKA, vendar nismo bili na prvem mestu, ki je zagotavljalo neposredno uvrstitev na zaključni turnir v Berlinu. Tja smo bili nato zaradi dobrih predstav povabljeni. V Nemčiji nam je nato uspelo premagati Hemofarm, nesrečno pa smo izgubili z Gran Canario ter Lietuvos Rytasom.

  • Share/Bookmark


2 odgovorov v “Povzetki blogov iz sezone 2008/09”

  1.   Ołimpijaa-->Roox pravi:

    OLIMPIJA JE ĐA BEST—>THE BEST!SKODA K SE VEDNO NI TA STARA OLIPIJA SKUPI K SM POZNALA USA IMENA NA PAMET OD NJIH,NJIHOVE STEVILKE IN VISINO,AMPAK TUT TA OLIPIJA JE ZDEJ SE OK,CE PROV NE POZNAM USE,SAM JAKA KLOBUCARJA POZNAM K PRIDE GDAJ K NM NA OBISK!OLIMPIJA U ROCK DUDES,XD.!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

  2.   Cascade Coupons pravi:

    It’s going to earn me a good repute because I am going to share it on my Facebook account.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !