Je že res, da smo dodobra zajadrali v klubsko sezono, ampak se bom vseeno dotaknil še malce reprezentance. Seveda bom spregovoril tudi o letošnji ekipi Uniona Olimpije …

Mirne duše lahko povem, da mi misli večkrat uidejo proti zadnji reprezentančni akciji na Poljskem in še vedno čutim bližino medalje, s katero smo se spogledovali. Dvakrat smo bili za las prekratki, da bi se za večno zapisali v zgodovino slovenske košarke. A to ne pomeni, da četrto mesto ni bilo odlično, vendar je medalja le medalja. V karieri sem bil že na dveh članskih evropskih prvenstvih in igral kvalifikacije za olimpijske igre, vendar moram povedati, da je bilo letošnje leto povsem drugačno. No, vzdušje je bilo že v Španiji na zelo visokem nivoju, vendar je bila glede na Poljsko bistvena razlika na igrišču. Letos smo prav na vsaki tekmi pustili srce na igrišču. Poznala se je kolektivnost, ki nas je pripeljala blizu medalji. Tudi, če gledam, kako so košarkarji stiskali zobe ob raznih poškodbah, vse pove o karakterju igralcev, s katerimi je razpolagal Jure Zdovc. Pri temi poškodbe je Jaka Lakovič poseben primer, kar moram poudariti. Skoraj vsako tekmo je navkljub težavam z gležnji in modricami, ki jih je dobival v noge, igral 40 minut. Dokazal je, da ga nič ne more vreči iz tira. Ob vseh teh poškodbah bi igral tudi z eno nogo. Vendar to je vse odvisno od posameznika do posameznika, kakšen prag bolečine ima namreč. Nekateri potarnajo prej, drugi kasneje. Odvisno.

Nimamo pa sreče s poškodbami niti pri Unionu Olimpiji. Vlado Ilievski zagotovo ne bo igral proti Maccabiju, težave ima tudi Sani Bečirovič in oba sta nosilca naše igre. Imamo pa v teh trenutkih kar nekaj težav z uigranostjo. Ne bi se rad opravičeval v naprej, vendar tisti, ki je kdaj igral košarko, ve, da je težko v praktično le dveh tednih uigrati celotno ekipo. Zato se poskušamo s fanti družiti tudi izven terena, da se bolje spoznamo, saj bomo le tako lahko dobro sodelovali tudi na parketu in dihali kot celota. Že na pripravljalnem turnirju v Turčiji smo bili praktično ves prosti čas skupaj. To me je kar malce presenetilo. Vseh dvanajst košarkarjev se je družilo. Če pa že moram izpostaviti nekoga, s katerim se največ družim, je to Gašper Vidmar, s katerim sva dobra prijatelja že dalj časa, poleg tega pa sva igrala skupaj pri Slovanu in tudi v mlajših reprezentančnih selekcijah.

Seveda vas verjetno zanima tudi primerjava letošnje in lanske ekipe. Že lani smo imeli po imenih dobro moštvo, vendar mislim, da je v tej zasedbi več potenicala. Košarkarji smo mladi in zagnani. Z zavzetim delom in ekipnih duhom bomo lahko dosegli tudi kaj več kot v minuli sezoni. Vendar je mogoče bolj, da si že sedaj ne naložimo bremena TOP 16 na hrbet in gremo lepo v evroligi raje iz tekme v tekmo. Kajti le tako lahko prideš do zadanega cilja. Vemo, kateri so nasprotniki in kako kakovostne igralske zasedbe imajo. Upam, da bomo konkurenčni in da bomo dosegli več zmag kot lani ter nato nadaljevali še z igrami v drugem delu – torej v TOP 16. Tudi sam upam, da bom napredoval v tej sezoni. Lani sem debitiral v evroligi, kar je bil zame velik preskok, zato je bilo kar nekaj napak v moji igri. Sodeč po prvih tekmah pa mi tudi letos ne bo ušlo igranje na poziciji ena. Mi pa je vseeno, na kateri poziciji igram. Najbolj pomembno mi je, da sem zraven, da napredujem in pomagam ekipi.

Navijajte za nas.

Lp, Jaka Klobučar

Foto: Vid Ponikvar

Ta vnos je bil objavljen 14.10.2009 11:10 in je prikazan pod nekategorizirano. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.